Panorama Pocek Zima MV 930x350.jpg

O.Kras.

Geološki pojavi na tem ozemlju so tako značilni, da se je za njihovo poimenovanje povsod v Evropi oprijel izraz »kraški pojavi« in nato enostavno »kras« za vsa poznejša odkritja podobnih ozemelj.

Kras v Sloveniji v glavnem delimo na:

  • popolni kras, to so debeli skladi apnenca, ki vsebujejo vse kraške pojave in ga najdemo na Notranjskem in v visokogorju;
  • nepopolni kras, to so plitvi skladi apnenca, ki vsebujejo le površinske kraške pojave in ga najdemo na Dolenjskem in v Beli krajini.

Vrste krasa v Sloveniji

  • V Sloveniji prevladuje klasični dinarski kras (Kras, Primorska, Notranjska in Dolenjska).
  • Visoki kras (Trnovski gozd, Snežniška planota).
  • Rečni kras (dolomit, predvsem osrednja Slovenija).
  • Visokogorski kras (Julijske Alpe, Karavanke, Savinjske Alpe).
  • Plitvi ali izolirani kras (manjše zaplate apnenca ali apnenega konglomerata).

Nastanek kraškega površja

Kraška planota se nam predstavi kot gola punca/fant griža brez prave možnosti kmetijstva zaradi pomanjkanja zemlje in površinskih voda. In vendar bi brez vode kras ne obstajal, saj ga prav padavine izoblikujejo. V naravi ni kemično čiste vode, temveč ji je vedno primešan ogljikov dioksid, ki se nahaja v zraku. Zemlja ali humus, ki nastaja z razkrojem organskih snovi in s presnovo organizmov, vsebuje še veliko več ogljikovega dvokisa. Kadar dežuje, voda prenaša zemljo med kamenje in s tem omogoča, da ogljikov dvokis pride v neposredni stik z apnencem in ga razjeda. Tako nastajajo luknje in jame. Ko najde pot v jamo večji dotok vode (reka), se jama še hitreje širi in ustvarja podzemeljska jezera in brezna. Zaradi pronicanja vode iz površine se v jamah ustvarjajo kapniki raznih vrst. Na površini pa nastajajo značilne oblike dolin in vrtač, bruhalniki in požiralniki, ponori in obrhi. (Vir: Wikipedia)

Glej tudi Predstavitev > Varovanje in ogrožanje > Podzemne kraške jame

 

Pivška presihajoča jezera

Pivško kotlino ob razvejani reki Pivki, na kateri je bilo nekoč kar 37 mlinov, je  narava obdarila s posebnimi kraškimi pojavi – na površju se pojavijo številni izviri in bruhalniki, ki napolnijo nižje manjše in večje kraške kotanje in tako nastane sedemnajst presihajočih jezer.

Dvanajst se jih nahaja v občini Pivka – Petelinjsko jezero, Klenško jezero, Palško jezero, Radohovsko jezero, Parsko jezero, Malo in Veliko Drskovško jezero, Malo in Veliko zagorsko jezero, Laneno jezro, Kljunov ribnik, Kalško jezero.

Pivška presihajoča jezera so vedno zanimiva in vredna obiska. V sušnem času se prikaže prostrano, s travnato preprogo prekrito dno, ob polni vodi oddajajo jezera neko skrivnostno lepoto, če pa pozimi zaledenijo se ponuja naravnost čarobno zimsko razpoloženje.

Dve med jezeri – Petelinjsko in Palško – sta večji in obstojnejši. Ob deževjih se napolnita in obdržita več mesecev, v sušnem obdobju pa se umakneta v podzemlje in dno jima preraste trava, ki jo domačini še kosijo.

Nekatera jezera so poimenovana  po bližnjih naseljih: Malo in Veliko Drskovško jezero, Malo in Veliko Zagorsko jezero, Parsko jezero, Petelinjsko jezero, Palško jezero, Klenško jezero.

Na dnu njihovih kotanj so ob sušnem obdobju prostrani travniki in sprehod prek njih je zlasti v poletnem času res nekaj posebnega, predvsem za poznavalce rastlinstva in živalstva travišč. Vir: Občina Pivka www.pivka.si/podrocje.aspx?id=212

 

Zanimivi prispevki o kraških presihajočih jezerih:

KRAS Čudeži narave - Presihajoča jezera

Presihajoče vode notranjskega krasa

Utrinki moje domišljije Ana Grum

 

Pivška kotlina

Pivška kotlina je zanimiv svet ob reki Pivki. Obdajajo ga kraške planote in sicer na severu Nanos in Hrušica, na vzhodu in jugozahodu Javorniki in Snežnik, na zahodu pa Slavenski ravnik, ki se proti jugozahodu spusti v Košansko dolino, na jugu pa potegne v Taborski greben.

Planote so najvišje na severni in vzhodni strani, kjer se dvigajo  od 300 do 600 m nad kotlino Pivke. Za obrobje Pivške kotline so najbolj značilni Javorniki z Velikim (1268 m) in Malim Javornikom (1220 m). Višji od teh je le Snežnik (1796 m), ki slovi po širokem razgledu. Slavenski ravnik se dviga približno 200 m nad kotlinastim dnom, najvišja med vzpetinami tam pa je Osojnica nad Pivko (820 m), ki je na južni strani. Na jugozahodu se dviga Tabor, ki Zgornjo Pivko deli od Brkinov in dolino Reke. Proti Pivški kotlini je pobočje razmeroma položno, proti dolini Reke pa strmo in odsekano.

Pivška kotlina leži sredi teh planot, ki se vanjo spuščajo preko širokih, uravnanih hrbtov. Dno kotline je najširše na severozahodu, zožuje pa se proti jugu in je najožje med Taborom na zahodu in izrastki Javornikov na vzhodu. Najznačilnejša prehoda v smeri reke Reke sta v Pivki, pri Hrastju (579 m) in v Šembijah (590 m).

Pivška kotlina leži na prehodu med celinsko Slovenijo in Jadranom, kljub temu pa so morski vplivi majhni. Bolj občutni so vplivi celinske notranjosti, na kar vplivata zaprtost kotline in nadmorska lega v višini 500 do 600 m. Morski vplivi so močnejši v obdobjih južnih vetrov, ko se temperatura ozračja dvigne, naraste tudi vlažnost zraka in prihaja do obilnih padavin. Odjuga sredi zime povzroča naglo taljenje snega, v hladni polovici leta pa običajno piha burja, ki navadno ne odneha po več dni skupaj.

Vir: http://e-lookout.tripod.com/pivska_kotlina.htm

 

Javorniki

Javorniki, pogled z Unca

Javorniki so z gozdom pokrit nižji severni del kraške planote pod Snežnikom med Pivko in Cerkniškim jezerom, ki se razprostirajo v višini med 600 do 1200 mnm. Ta najobsežnejši del Dinarskega krasa v Sloveniji je širok 5 do 15 km in v dolg do 20 km od Postojnskih vrat in Malega Javornika (1219 mnm) do Mašuna in Leskove doline. Javorniki so zgrajeni pretežno iz krednih apnencev in porasli pretežno z bukovim gozdom. Področje Javornikov je podvrženo obilnim padavinam (2000 do 3000 mm letno), ki napajajo Cerkniško, Palško in Petelinjsko jezero, ter izvire Pivke in Notranjske reke.

V osrednjem delu Javornikov je najvišja Dedna gora (1239 mnm), v srednjem delu Debeli vrh (1273 mnm) in Veliki Javornik (1268 mnm). Javorniki so prepleteni z globokimi doli, vrtačastimi uvalami, brezni in ledenimi jamami. Manjše ravnine se razprostirajo v nadmorski višini okoli 1000 mnm. (Vir: Wikipedia)

 

Dinarski svet

Dinarski svet je makroregija na zahodu, jugu in jugovzhodu Slovenije. Meri  5706 kvadratnih kilometrov in zavzema 28,1 % ozemlja države. V njej živi 309.492 ljudi oziroma 15,7 % slovenskega prebivalstva.

Bistvena značilnost makroregije je prevlada zakraselega sveta, ki je del Dinarskega gorstva. Ta se vleče v prepoznavni smeri od severozahoda proti jugovzhodu. Temeljna delitev dinarskega sveta izdvaja dve submakroregiji: Visoki dinarski svet, ki zavzema tri petine površja s povprečno gostoto 28 ljudi na kvadratni kilometer, ter Nizki kraški svet, ki zavzema dve petini površja, gostota poselitve pa je 91 ljudi na kvadratni kilometer, le malo manj od slovenskega povprečja.

V grobem sicer ne preveč izrazito, v drobnem pa izjemno razgibano površje sestavlja splet bolj ali manj visokih, redko poseljenih kraških planot brez stalnih vodotokov (na primer Trnovski gozd, Snežnik, Velika gora,…), razpotegnjenih, gosteje poseljenih podolij z nizi kraških polj s ponikalnicami, uval in vmesnih pregrad (Pivško, Notranjsko, Ribniško-Kočevsko in Dolenjsko podolje ter Loški potok), ter zakraselih ravnikov (največji med njimi je Belokranjski ravnik, velik je tudi Kočevskoreški ravnik). Precej razsežno je tudi delno vododržno dolomitno površje, medtem ko se fliš pojavlja le osamljeno. Povprečna nadmorska višina mezoregije je 580 m, malo nad slovenskim povprečjem (557 m), povprečni naklon pa je 11,4 o in je rahlo podpovprečen.

Čeprav se zakraselo površje nadaljuje tudi v Sredozemski svet s submediteranskim podnebjem, je druga značilnost Dinarskega sveta hladno in dobro namočeno podnebje, ki je najbolj izrazito izraženo prav na najvišje vzpetem zunanjem obrobju na jugozahodu makroregije, imenovanem Visoki kraški rob. Padavinski režim se v smeri proti vzhodu spreminja od sredozemskega k celinskemu. Mreža površinskih voda se zgosti le na neprepustnih kamninah, sicer je značilen podzemeljski vodni odtok s številnimi ponikalnicami, ki oblikujejo skrivnostni svet kraških jam in brezen. Bolj rodovitne prsti so na naplavinah na dnu kraških polj, ki pa so v glavnem mokrotna; v njih je pogost tudi toplotni obrat. Prsti na strminah so nerazvite, na živoskalni podlagi pa plitve. V višjih legah prevladujejo rjavice, medtem ko so v nižjih nadmorskih višinah razširjene tudi rdečkaste prsti.

Poleg Alpskega je Dinarski svet naša najbolj gozdnata makroregija. Gozd porašča okrog 60 % površja. Čeprav je značilnost prvotne rastlinske odeje prevlada listnatih gozdov, je človek sčasoma močno razširil hitreje rastoče iglavce, predvsem smreko, ki danes marsikje rase v čistih gozdnih sestojih.

Vir: http://e-lookout.tripod.com/dinarski_svet.htm

 

Glej tudi Parki Dinarskega loka